In vesel je, da je njegov sin ušel v hribe, pa je videti, da je zdaj njegova neugnanost vsa zgoščena in obenem sprožena zame, za tega novega sina, ki ga bo s svetlobo svojih oči naredil trdoživega in neranljivega. Da, priznam, da ga nisem razumel in ga se zdaj ne razumem. O, zelo lahko je reči, da so njegove žive oči z razigranostjo in hudomušnostjo hotele ukaniti smrt, da se je nevidno presadil na istrska tla in kakor trta srkal iz zemlje zdravilnega soka; zelo lahko je reči, da je z zgovornostjo prekrival vse skrite dvome in podobe, ki so mrgolele kakor spake ob njem in v njem.