In lačni udje so se zasukali, priželi odejo k sebi, grlo je z naslado, kakor da se mu je kolcnilo, pogoltnilo skopo slino, uho pa ni več slišalo tuljenja psov na trebuhu črne planine. Gotovo, tudi v drugih se je zaiskrila misel, ki je bila svetla kakor srebrne jate v soncu, a je počasi usahnila v debeli plasti pepela. Pri pa ne, njegova igrivost ne zatone, ker jo ves čas varuje, jo neguje in me z njo nepretrgoma obkoljuje.