Bile so besede iz polsna, iz telesa, ki se je zavedalo, da leži na vrhu trinadstropnega pograda in sliši prijateljske stroje, a se je hkrati zavedalo, da dremlje sredi lačnih celic. A že se je bližal nov val, in zemlja z vonjem po osmojenem mesu in sežganih kosteh je do konca izumrla, in življenje se je preneslo pod oblake, k jeklenim žuželkam, ki so varale noč. V Münchnu bodo zdaj planili iz postelj! je rekel glas, ki je bil buden, čeprav so bile besede zamrmrane, posmehljivo jezne, kakor da je škrtnil leseni stav ležišč.