Telesa, ki so bila sklonjena ali pa so čepela in stegovala vratove, so bila suha, kroglice pa so bile vlažne; po dve in dve, na gosto stisnjene so prežale za srebrnimi luskinicami, zapičenimi v belkasto mrežo oblakov. Tedaj se je brnenju na nebu odzvalo nepoznano drhtenje v prsnem košu; še bolj pa je bil ta notranji odmev razločen ponoči, ko je bilo telo stegnjeno. Takrat je spremljal votlo in sunkovito brenčanje nebeških os glas nepomirljivih ovčjakov.