Bikovke so zmeraj enako padale po ramenih, po koščenih rokah, ki so branile gole črepinje, a ko je kričanje potihnilo in so zebraste cunje napolnile barake, so se iz polmraka, daleč proč od oken oči upirale v nebo. Telesa, ki so bila sklonjena ali pa so čepela in stegovala vratove, so bila suha, kroglice pa so bile vlažne; po dve in dve, na gosto stisnjene so prežale za srebrnimi luskinicami, zapičenimi v belkasto mrežo oblakov. Tedaj se je brnenju na nebu odzvalo nepoznano drhtenje v prsnem košu; še bolj pa je bil ta notranji odmev razločen ponoči, ko je bilo telo stegnjeno.