Zdravniku v bolnišnici ni seveda vse to nič izrednega, a ko sredi tihega pogina telo začne otepati z rokami, loviti zrak in zvijati prsni koš, je človeku, kakor da prisostvuje pravemu Lazarjevemu vstajenju. Zakaj fant je zares živel. Seveda je buljil oči in hlipal, a skromno se je smehljal, ko se je Leif ustavljal ob njegovem ležišču.