A dolgo ni mogoče trzati z glavo, tudi ti nič ne pomaga, če smrt pazljivo izdihavaš, ko jo zatem vendar moraš, čeprav v kratkih in odsekanih presledkih, spet vdihavati. Zato je spet najboljše, če odpraviš sleherno misel, pljuča se potem sama prilagodijo neskončno razpotegnjeni valovni dolžini uničenja. Zakaj tudi če bi nenaden prepih povlekel čez planinsko pobočje, bi to ne spremenilo nepremičnega ritma smrti, samó še bolj bi se v želodcu, v kosteh, v lobanji razživela praznina, ki je v težkem vonju omamljena, zazibana v megleni narkozi.