Nekje sredi našega bitja je pognala klica upanja, ki smo se je zavedeli, a na katero marsikdo ni hotel misliti, da ji ne bi z ranjeno, razpadajočo mislijo škodil. Ker terase po pobočju so bile zmeraj isti vinogradi smrti in trgatev na njih se je nadaljevala ne glede na letne čase. Nosači so zmeraj enako nosili pridelek pogina na najnižjo teraso, s katere se je potem vzdigoval rahel in se počasi razpredal nad katraniziranimi strehami.