In tako tudi vem, da bi se moral rešiti vsega posvetnega, natakniti lesene cokle našega uboštva, če bi hotel spet postati vreden njegovega tovarištva. Tedaj bi nehal biti neviden in ne bi mi zameril, da se bom povrnil na tržaško obrežje; morebiti tudi ne bi zahteval od moje zvestobe, naj se ne razveselim plivkajoče vode pod skalami barkovljanskega brega. Takrat sem že hodil obiskovat v drugi blok.