Videl sem ga, kakó je nepopravljivo užaljen, ker sem bil zmeraj veder, ko sem prišel k njemu, sédel na njegovo ležišče in se menil z njim kakor z bolnikom, ki se mora samó odpočiti po dolgi bolezni. Molče sem sledil Toli in privzdigoval drog nosilnice, zakaj bil sem nižji od njega in sem pazil, da ne bi drugi drog udarjal ob kamne stopnic. A tudi ko bi udaril, tisti dan ne bi v šali zarobantil, vseeno pa nisem maral, da bi udaril in se kovinsko oglasil.