Vsenaokoli so bile postave, ki so se vzdigovale na prste, da bi videle pepel in koščice v loncih, meni pa se je kar naprej zdelo nerazumljivo, kakó more nekdo ob tako mogočni peči spraševati, kaj je; obenem me je tista lagodnost pomirjala, ker mi je potrjevala resnico o obupno lenem ritmu, s katerim se prebuja človeška zavest. To se pravi, da sem bil nekako zadoščen ob ugotovitvi, da je naš taboriški svet neprenosljiv, čeprav ne morem reči, da sem bil ob tem spoznanju potešen. On je rekel: Peč.