Vsekakor je s kavlji spet kakor poprej s pečjo; ukrivljeno črno železo je malo pomembno, ko človeka noč in dan preganja strah ob misli na skrivnostni konec v tej baraki. Takó je trpel André, dokler nas niso jeseni prepeljali v Dachau, in še tam se je kdaj pa kdaj prebudila v njem bojazen, da pride za njim dokaz o njegovih dejanjih v odporniškem gibanju. Vsakokrat, ko so dopoldne koga peljali dol po stopnicah po tisti strani, kjer je peč, je v nas zadihala gluha praznina.