Dih konca je prihajal tudi od tega mogočnega žrela, prav gotovo, a predvsem se je vzdigoval iz hladnega dna, kjer se je bila naša misel spojila z zavestjo dokončne ujetosti. Ko se je telo nazadnje znašlo pred glavo tega kovinastega kita, je bilo takó dehidrirano, da je bilo podobno čudno skrivenčenemu dračju. Tedaj je bil rajnki že docela spojen s svojimi strahovi, in ko so bile na koncu njegovih lesenih udov široke razprte oči, te niso bile srepe zavoljo zubljev v pripravljeni pasti, saj so se bile že zdavnaj zazrle v brezmejno praznino in takó zazrte osteklenele.