No, in hočem reči, da je bila zavest usodnega odtekanja življenja v nas, v naših celičnih jedrih, v našem mozgu, v stekleni vlagi naših oči. Dih konca je prihajal tudi od tega mogočnega žrela, prav gotovo, a predvsem se je vzdigoval iz hladnega dna, kjer se je bila naša misel spojila z zavestjo dokončne ujetosti. Ko se je telo nazadnje znašlo pred glavo tega kovinastega kita, je bilo takó dehidrirano, da je bilo podobno čudno skrivenčenemu dračju.