Ko sem bil pred dvema letoma tukaj in je mizar, ki je zamenjaval gnile deske na ti stranici, tožil, da je takšno delo nerodna stvar, so me obhajali drugačni občutki. Seveda mi je bilo prav, da francoski ljudje tako skrbijo za leseni spomenik, a obe nem sem se upiral belim zaplatam sredi počrnelih, spranih in zlizanih desk. Pa to ni bilo toliko zavoljo barve, saj sem vedel, da bo mož nove dele prepleskal in izenačil s starimi; preprosto nisem mogel prenésti dodajanja tistih kosov surovega, pravkar zoblanega lesa.