Vercors Nedeljski popoldan je in asfaltirani trak, ki se vzpenja gladek in ovinkast zmeraj više v planine, ni tako samoten, kakor bi mi bilo prav. Avtomobili me prehitevajo, drugi se vračajo v Schirmeck, v dolino, takó da mi turistični promet trga in banalizira pričakovano zbranost. Saj vem, tudi jaz sem s svojim vozilom del motorizirane procesije, a predstavljam si, da bi, če bi bil sam, zavoljo nekdanje spojenosti s tem ozračjem, moja pričujočnost zdaj ne spreminjala sanjske podobe, ki skozi ves povojni čas nedotaknjena počiva v senci moje zavesti.