Telesa, ki stojijo ob zidu, si medtem otirajo mokroto s kože, in zdi se, kakor da mahajo z belimi prtiči ležečim v pozdrav, ker tokrat oni sami še niso na vrsti. A v resnici ne mislijo na nič drugega kakor na beg, zakaj glej, pravkar so se odprla vrata in teči je treba na plano, in tudi napadalni kriki tempo tempo spet režejo noč. Takó ob vratih roka pograbi hlače in jopič in cokle in srajco, da telo hitro steče po stopnišču navkreber.