Zdaj imam spet otroke pred sabo, skozi orošene šipe avta so videti mavrično obrobljeni in razmnoženi. Premikajo se pred šotori in kmalu bodo tisti, ki ne bodo odpotovali, bíli žogo ali pa mahali z mrežastimi loparji, da bo operjeni leseni metek vzletal visoko v zrak. In ta trenutek ne vem, če mi je na poletnih nomadskih potovanjih kaj ljubše kakor živahen utrip campinga zjutraj pa ob večernem mraku, ko se doraščajoči fantiči in deklice gibljejo v ritmu komaj slutene ljubezni.