Ko me je poprej predramil žarek, ki se je vžgal na šipi poleg zglavja, sem se spomnil veverice, o kateri smo brali v berilu. Ves čas je med spanjem s tačico odrivala nevljudno seneno slamico, ki jo je žgečkala po zaprti veki in je ni pustila spati, nazadnje pa je rumena bilka postala tako vsiljiva, da je veverica jezno udarila s krempeljčki po nji in se zbudila. Svetla slamica, ki jo je dražila, je bil v resnici sončni žarek; in gledal sem dijake, kakó so v klopeh dobre volje in kako se prisrčno posmehujejo veverici in njeni pomoti.