Gotovo, da hkrati odklanjam otroško potrebo po magičnem obredu, a prav misel na otroke me spodbuja in prvinsko vznemirja. Ko me je poprej predramil žarek, ki se je vžgal na šipi poleg zglavja, sem se spomnil veverice, o kateri smo brali v berilu. Ves čas je med spanjem s tačico odrivala nevljudno seneno slamico, ki jo je žgečkala po zaprti veki in je ni pustila spati, nazadnje pa je rumena bilka postala tako vsiljiva, da je veverica jezno udarila s krempeljčki po nji in se zbudila.