Najbrž se bom, ko bom vstal, še enkrat zapeljal tja gor, a se ne bom vrnil na paštne, samó do vhoda bom šel in še enkrat s pogledom objel mrtvo postojanko. Čutim, da mi je ta panoramičen pogled potreben, zdi se mi, da se mi bo v takem zgoščenem in ostrem trenutku razodela neka blagovestna resnica. Gotovo, da hkrati odklanjam otroško potrebo po magičnem obredu, a prav misel na otroke me spodbuja in prvinsko vznemirja.