Šipe se bleščijo v soncu, da sem kakor v stekleni krogli, na kateri se utrinja srebrna mreža ponočnih rosnih kapljic. Že nekaj časa je, kar sem prebujen, a ne mudi se mi, da bi se vzdignil in vozil po hladu. Osvobojen sem vseh načrtov, in čeprav vem, da bom verjetno šel poiskat Mad, se razločno zavedam, da je nerazsodno, če od nje pričakujem doživetja nekdanjega srečnega ozračja.