Moj prvi občutek je bil samogibna potreba, da bi zaslonil visečo nogo in skril nesrečo tistega voza in vse nepregledne vrste voz; kakor da sem hotel potajiti resnico takega ponižanja pred očmi plavolasega nemškega. Zakaj prav takrat je ob mojem pacientu začelo lesti z voza žolto okostje. Gotovo, že cela vrsta drugih je stala in čepela pod vozovi in bolj kakor njihovo opravilo je bil porazen pogled na razgaljene piščali s kupčkom črtastih hlač ob gležnjih, posebno tistih, ki niso mogli počeniti in so stali upognjeni pod dnom voza in ribali obenj z golimi lobanjami.