Obenem je bila v tistih očeh tiha in skromna prepadenost lepe živali, lepega konja, ki bi predenj postavili mrhovino. Zraven pa še skoraj spoštovanje, občudovanje zebrastega bolničarja, ki se dotika mrtvaka, ga sprejema mirno in preprosto, kakor da se je za tak, takó nemogoč posel usposobil v zelo oddaljenem, predzgodovinskem življenju. Moj prvi občutek je bil samogibna potreba, da bi zaslonil visečo nogo in skril nesrečo tistega voza in vse nepregledne vrste voz; kakor da sem hotel potajiti resnico takega ponižanja pred očmi plavolasega nemškega.