Takrat pa se mi je razodelo, da me vrste na paštnih niso hoté prezrle, ampak da sploh niso opazile žive podobe, ki ni bila primerna za njihove breztežne oči. In hkrati se mi je posvetilo, da bi morali biti tudi oni meni nevidni in da najbrž tudi so, samó da jih prenašam na terase iz spomina, ki je v sanjah spet oživel. In vedel sem, da sanjam, a bil sem obenem zunaj sanj in ves potešen, da nisem več z razgaljeno vestjo pred večtisočglavo nemo množico.