In sredi paštnov sem ostajal sam s svojo vestjo in nobene rešitve nisem našel, da bi premagal negibno tišino, kakor da sem se premaknil in se počasi, pazljivo začel spuščati navzdol po stopnicah. To neslišno, skoraj tihotapsko prestavljanje stopal se mi je posrečilo, ker nisem bil obut v lesene cokle, ampak v sandale. In zavedel sem se resničnosti obuvala, ki mi je od nekdaj; zavedel sem se, da je samó zavoljo njega moj korak tako lahek in prožen.