Šotor, ki mi je najbližji, je na moji levi, pet ali šest oseb sedi na upogljivih stolčkih okoli nizke mizice. Tiho govorijo, da ne morem razločiti, kakšne narodnosti so, a navsezadnje nima prav nobenega pomena, če so Norvežani ali Holandci. Morebiti jih je pripeljala potreba, da se na tem koncu Evrope zavejo sožitja z naravo in zdaj v tišini prisluškujejo njeni skriti oddaji.