Ob skromni svetlobi, ki prihaja izpod ogledalca, sem si v tesnem prostoru postiljal z živim občutkom ljubosumja nad pridobljeno prostostjo. Priznam, da sem večkrat okusil to slast, a zdaj, tukaj, pod pobočjem s paštni, sem prebujen z vsakim vlaknom svojega organizma. In ta trenutek se zavedam, da je to nomadstvo dediščina lagerskega sveta, a hkrati vem, da z nomadstvom ne bežim od skupnosti, ampak si z njim zmeraj znova potrjujem, da ima človek pravico do osebnega območja, v katero skupnost nima pravice vtikati ne svojega radovednega nosu ne svojih strupenih nohtov.