Zato bi skorajda najbolj veljala primera o plodovih, ki so se v temi zame zbudili iz večne negibnosti; pretresljivost njihove sovražne bližine tukaj, zunaj območja bodeče žice, pa je najbrž izvirala iz zavesti, da se je njihovo množično uničenje strnilo z neskončno osamljenostjo narave in vesolja in se globalno postavi lo kot pošastna antiteza mojemu bivanju. Saj, bil je neposreden stik s kozmično goloto, doživetje absolutne praznine, stik z ničem, z bistvom niča, ki ga ni klicalo k vstajenju človekovo oko ne plemenitilo človeško čustvo. Struthof. Petsto metrov ceste od taborišča navzdol proti Schirmecku.