A zdaj se jim verjetno zdim senca rajnkega, ki je po pomoti stopil na prometno žilo, ko je taval po prostranih poljanah brezčasja. In voznik za trenutek ne vé, če naj umakne stopálo s pedala ali naj še bolj pritisne nanj. No, morebiti je takšno sprehajanje vseskozi jalovo, a nič si ne morem, če sem tako trdno prepričan, da se bo človek prej ali slej unesel, se naveličal mrzličnega zidanja velikanskih mest in vročičnega tekanja po njihovih labirintih z zelenimi in rdečimi razprtimi očmi vsepovsod.