Na levo je ves čas gozd, na desno pa ponekod gmajna, ponekod kamnit obronek. Izza ovinka se zdaj pa zdaj prikaže avto in oči potnikov se ustavijo na pešcu, ki ga bo vsak čas spojil s planinskim mirom. Saj bi se tudi drugod potniki začudili zgubljenemu človeku na ponočnem asfaltnem traku, ker po njegovi hoji bi sodili, da ni nikamor namenjen in da mu je vseeno, v katero smer bo obrnil korak.