In tako sem navezan nanj kakor na Saharsko puščavo, na kateri človek postane plamen med plameni, a ga s svojo neskončno praznino in uničujočo brezmejnostjo skoz in skoz prešine, da je potem v oddaljenosti razdvojen in nepotešeno hrepeni po novi združitvi. Samó da je puščavski ogenj čist, peščena zrnca nedolžna, medtem ko so tukaj človeške roke netile peči, zemlja tega sveta je pomešana s pepelom. A mogoče se, ravno narobe, ne morem ločiti od paštnov prav zato, ker so takó v sebi zaokroženi, da jih lahko objamem z enim samim pogledom.