Saj, a človek se je v dolgih mescih navadil na dimnik in na vonj v zraku, prežet je bil z njim, zato je gledal gostje iz živega sveta kot iz varnega kotička. Klavrn občutek zavetja, ki ga je dajala domačnost s poginom, je toliko bolj stopnjeval nenadno prebujenje topega odpora proti uničevanju živih, prožnih in sočnih teles. In to je bila gluha in negibna napetost, ki je rasla iz zavesti nemoči in se izgubljala v nemoč; nenadoma prebujena moškost, ki se je ob razodetju konca ženskega telesa neposredno dotaknila niča.