Cesta se še vije v hrib, a zdaj jo tu pa tam spremlja belina razsekanega skalovja kakor povsod, kjer je človeško orodje ranilo zeleno črto zemljinih bokov in se zagrizlo v njeno zgoščeno skrito moč. Na levi se zdaj odcepi širok in dolg pas zemljišča, ki pelje k vhodu. Nekoč bo najbrž tukaj drevored, vsekakor pa je zdaj prostor ves zadelan z avtobusi in osebnimi vozili, ki so se razvrstili po dolgem in počez, da se ne morem ubraniti misli na parkirni prostor pred Postojnsko jamo.