Njegov obraz je temna zavesa, ki se je spustila pred vsem, kar je človeško. Okolje se ga že zdavnaj ne dotika več, prav takó ne vé za vojaka, ki drži desno dlan na deblu, oči pa ima uprte v zaboj, na katerem trdno stoji žrtev, in komaj čaka, kdaj bo lahko brcnil vanj. Fant, ki je tukaj visel ob uri menaže, pa se je posmehoval zbrani taboriški avtoriteti, ko pa so ga odvezali, ker se jim prvič ni posrečilo, je bil takó priseben, da je zbral slino in jo izpljunil pred predstavnike novega evropskega reda.