Nikakor si ni mogel misliti, da se bo njegova čista ljubezen do svobode končala za ograjo italijanskega vrta, v grabežljivih rokah, ki se z vnemo ukvarjajo z njegovim vratom. Njegov obraz je temna zavesa, ki se je spustila pred vsem, kar je človeško. Okolje se ga že zdavnaj ne dotika več, prav takó ne vé za vojaka, ki drži desno dlan na deblu, oči pa ima uprte v zaboj, na katerem trdno stoji žrtev, in komaj čaka, kdaj bo lahko brcnil vanj.