Tačas pa telo oži ramena, da bi bila izpostavljena pljuskom manjša površina, krči vrat in stiska pesti, da bi se uprlo valovom mraza in mokrote. Prepad praznine v tvoji notranjosti pa bo, čutiš, zdaj zdaj posrkal poslednji košček razuma. A vrste nad nami se niso hotele premakniti, samó nizka kupola je še bolj pritiskala k pobočju.