Nad nami se je sločila črna kupola razmočenega pepela, ki je leno razpadala, da je bilo pobočje zavito v, s katerim se je sredi poldneva počasi približeval konec sveta. Takó je bilo na naši terasi spodaj, takó vse gor. In kljub vsemu so oči strmele navzgor v pričakovanju, da se bodo vrste nad nami zganile in odšle vsaka v svoj blok in bodo potem iz kuhinje začeli nositi kotle navzdol po stopniščih.