Pri tem tudi vem, da nisem ves čas svojega bivanja tukaj niti enkrat pogledal na gozd kot na del proste narave, razločno pa se zavedam, da sem ga v svoji misli uničil, ga upepelil tisti večer, ko so pripeljali sto alzaških ljudi in jih zgnetli v to barako s celicami. Izpod kapice nad dimnikom so potem neprenehoma moleli rdeči jeziki v planinsko noč. Nekaj mož in tudi en duhovnik je bil v skupini.