In čeprav vem, da sem krivičen, se ne morem prisiliti, da ne bi gledal na drevesa kakor na mumificirane predmete, na scenerijo, ki spada v sklop preurejenih, ograjenih izkopanin. Pri tem tudi vem, da nisem ves čas svojega bivanja tukaj niti enkrat pogledal na gozd kot na del proste narave, razločno pa se zavedam, da sem ga v svoji misli uničil, ga upepelil tisti večer, ko so pripeljali sto alzaških ljudi in jih zgnetli v to barako s celicami. Izpod kapice nad dimnikom so potem neprenehoma moleli rdeči jeziki v planinsko noč.