O, ne samó morebiti, prav gotovo so zmagovale celice; zakaj tudi če na zunaj človek ne pokaže, ker je prelen, preveč trmast, preponosen ali fatalist, njegova žival znotraj na tihem razklepa čeljusti in krči kremplje. Gabrieleja pa zelo razločno še vidim, kakó stoji ob baraki nad krematorijem, v kateri je menda bival. Taboriščno življenje naju je razdvojilo, številna množica se je gibala med nama; tako sem ga srečal samó še enkrat, v Dachauu.