Vendar me je nazadnje najbrž najbolj pomiril šumot, ki se je oglasil na ležišču v kotu. Vedel sem, da je rumena papirnata vreča, ki se drgne ob sosednjo vrečo, a bilo je, kakor da se tarejo koruzna stebla, koruzni listi. In nič nisem skušal, da bi jih videl na kakem poznanem polju, mogoče tudi nisem čutil koruznih listov pod sabo na postelji strica v Mrzliku, ampak sem si samó mislil: koruzni listi, koruzni listi, koruzni listi.