A sem se premagal in razpodil klavrne podobe; rekel sem si, da je telo v vreči pravzaprav ločeno in zato bolj samostojno; rekel sem si, da so vreče še nerabljene in so zato čiste, dosti bolj čiste kakor. Vendar me je nazadnje najbrž najbolj pomiril šumot, ki se je oglasil na ležišču v kotu. Vedel sem, da je rumena papirnata vreča, ki se drgne ob sosednjo vrečo, a bilo je, kakor da se tarejo koruzna stebla, koruzni listi.