In ko sem stegoval ude v glasnem toku, sem začutil, da se mi bliža paničen mrč, in sem se že zdrznil, kakor da bom moral, da bi ga pregnal, hitro zlesti iz šumečega oklepa in sesti. A sem se premagal in razpodil klavrne podobe; rekel sem si, da je telo v vreči pravzaprav ločeno in zato bolj samostojno; rekel sem si, da so vreče še nerabljene in so zato čiste, dosti bolj čiste kakor. Vendar me je nazadnje najbrž najbolj pomiril šumot, ki se je oglasil na ležišču v kotu.