Potem spet pred njo. Moj dragi striček, ki je bil srečen zavoljo odhoda v Dachau, ker bo bliže domu, je bil samó eden izmed neštetih, ki so bili že obrabljena snov kakor cunje in gnojni ovoji in lesene žlice, katere so z lopatami odmetavali skozi okna na plano. Saj, kakšenkrat, ko berem opise drugih ali o njih razmišljam, se mi zdi, da sem bil v tem svetu večnih peči priča predvsem njegovi mrtvaški strani; takó nekako kakor v mestni bolnišnici uslužbenci, ki delajo v kletnih prostorih, ali kakor pokopališki možje.