Ob Leifu pa sem pomagal bolnikom in takó z občutkom, da sem koristen, reševal pomen svojih gibov in opravičeval delno ločitev od množice, ki se je gnetla po blokih. Da, bil je izjemen položaj, ki je dozorel ob izpraznitvi taborišča. Takrat je Leif odšel s svojimi prijatelji, od mene pa se je poslovil, češ da gresta najini poti narazen.