Pri tem si nisem pomagal z voljo, ampak se mi je verjetno že ob prvem dotiku s taboriščno resnico ves duševni ustroj nekako pogreznil v nepremično meglo, ki je sproti filtrirala dogajanje in odvzemala učinkovitost njegovi izrazni moči. Strah mi je omrtvičil ves sprejemni živčni pletež, vso mrežo najtanjših, a strah me je tudi ščitil pred hujšim zlom, ki bi takrat bilo popolno vživetje v dano stvarnost. Zato je razumljivo, kakó nisem bil nič radoveden in mi niti od daleč ni prišlo na misel, da bi se zanimal za imena predstojnikov ali za strankarsko pripadnost vplivnih mož ali za notranjo lagersko politiko.