Ozke terase so podobne terasam, ki se strmo vzdigujejo po tržaškem bregu od morja do roba kraške planote. A tam se upogibajo z bregom, skrite so med akacijami in gosto robido, z njih stopi noga zdaj v vinograd na levo, zdaj v vinograd na desno, kjer stare trte kljubujejo soncu in ga počasi prisilijo, da v črnih grozdih požlahtni bakrene zemlje. A takrat se mi tukaj niti enkrat niso prikazale ne tiste čudovite stopničke, ki povezujejo modro morje s sinjim nebom, ne brajde na dolgih in temnih paštnih.