Šel je glas, da se je ukvarjal z glasbo, in najbrž je bilo res, ker poslušal je človeka tako, kakor da sliši še nekaj, česar mu ne praviš, a je nekje zraven, poleg, kakor zvesta spremljava. K njegovemu ležišču smo stópali molče in morebiti upali, da bo nepričakovano razdrl tišino in razveljavil prevaro, ki si jo je izmislil, da bi se rešil Nordhausena. Bili pa smo nemi tudi zato, ker smo imeli mesce in mesce opraviti s poginom, a smo zmeraj sebe izključevali iz njega.