Kupi gumijastih in platnenih odrezkov se po mizah kopičijo pred nami kakor svežnji pisane šare, ki jo je cunjar v starem mestu nagomilil na stojnici. In mi režemo na žiletkah, ki so zapičene v les, odpadke na ozke trakove in jih potem spletamo v debele mnogobarvne čudaške kite; iz njih menda nekdo sestavlja čokate svitke, ki varujejo ladijske boke pred udarci ob kamnite pomole. Oči, pred katerimi lakota razpreda sivo mreno, pa ne gledajo takó daleč, da bi videle obrise ladij, ampak se sklanjajo nad cunjastimi rezanci kakor nad zveriženo kačjo zalego, ki se nenehno krivenči in spreminja v megleni motnjavi.